Resnična zgodba
Njeno življenje je bilo polno, njena kariera je bila osupljiva, vse se ji je zdelo, da ji je na dosegu roke. Bila je stara 33 let in skupaj z možem sta se odločila za starševstvo. Tudi s tem ni bilo težav, zanosila je in njena nosečnost je potekala povsem brez težav. Kot vrhunska športnica se je veliko gibala, imela velik apetit in detece v njenem trebuščku je vsak dan pridno raslo. Vsi zdravniški pregledi so bili vedno brez težav. Po devetih čudovitih mesecih, ko sta skupaj brcala, kolcala, se božala, plesala in se pogovarjala, je prišel dan poroda in rojstva prečudovitega, težko pričakovanega, ljubljenega, osupljivega, malega čudeža – fantka Srečka. Temni lasje, temne vijolično rjavkaste oči, majhen nosek, majhne rokice in nogice, so mamico in očija ter vse, ki so bili nekako povezani z njim, osrečili, razveselili in napolnili njihova srca z ljubeznijo.
Dnevi po rojstvu Srečka so hitro minevali. Prišel je prvi zdravniški pregled in takrat se je čas v Srečkovi družini nekako ustavil. Zdravnica je podala sum na zelo redko neozdravljivo bolezen in ko je sum predala mamici, se je ta pri priči zgrudila. Po nekaj minutah zdravniške pomoči, je prišla k sebi, najprej vzela v roke njenega sina, ga močno stisnila k sebi in vsa objokana rekla: »Zakaj? Kako je to mogoče, da se je to zgodilo meni?! Zagotovo obstaja rešitev in zagotovo boš ozdravel!« Nato so začele teči solze, solze in še enkrat solze. Srečka so ji medicinske sestre vzele iz rok, ona pa se ni mogla niti premakniti. Po kar nekaj minutah joka, obupa, more, se je k njej usedla zdravnica, jo prijela za roko in ji rekla: »Gospa Marjetka, Vi samo jokajte. Vaša duša mora izprati to bolečino, to novico. Zadeva še ni potrjena, vendar obstaja zelo majhna verjetnost, da bi lahko govorila drugače. Polagam Vam na srce – bodite močna zaradi sebe in Vašega otroka.« Komaj je lahko prišla k sebi, da je poklicala po telefonu moža in mu sporočila, naj ju pride iskat. Še sama ne ve, kako je bilo, ko je prišel mož, spomni se samo, da mu je rekla: »Borila se bom do konca!«
Teden dni čakanja, teden dni joka, trpljenja, brezizhodnega stanja, ko ni vedela, kaj je res in kaj ne, ko bi najraje kar nekam odšla, pustila otroka, ki ji je pomenil vse na svetu, ko ji je rojilo po glavi samo eno vprašanje. »Zakaj?! Zakaj moj otrok?!« Končno sta z možem izvedela novico – diagnoza je potrjena. V tistem trenutku se ji je zopet začelo megliti pred očmi, ko je še sama ne ve od kje, dobila moč, se povsem vzravnala, globoko vdihnila in izdihnila, pogledala Srečka in rekla: »Življenje mi je naklonilo največji čudež – roditi tebe in zato te bom sprejela takšnega, kakršen si! Nikoli več ne bom dovolila svojim mislim vprašanja – zakaj, kako in česa podobnega!« Mož jo je pogledal, jo tesno objel, poljubil Srečka, njo in skupaj so brez besed odšli domov. Zdravniki so ostrmeli, klicali za njima, eden od njih je pritekel in jih zaželel zaustaviti, a oni niso niti za trenutek obstali.
Prišli so domov, Marjetka je odšla v klet po steklenico njej najdragocenejšega šampanjca in z možem sta nazdravila Življenju. Mož ji je hotel nekaj reči, a ga je Marjetka v istem hipu prekinila z besedami in Srečkom v rokah: »Življenje je neprecenljivo. Dobila sva sina, Nebo nama ga je zaupalo in ne bom dovolila, da se smiliva sama sebi. To, kar se dogaja najinemu sinu, je najina življenjska lekcija. Iz tega se bova morala nečesa naučiti.« Ko tole izgovori danes, doda: »Srečko je v tistem hipu odprl oči, na njegov obraz se je prikradel nasmeh, me z rokico stisnil za moj prst in sladko zaspal. To je bilo čudežno in še danes, po petnajstih letih, imam to pred očmi.«
Ko je Marjetka mislila, da je tako najhujše za njimi, se je bitka v bistvu zares šele začela. Bitka z ljudmi, ki so jih obkrožali. Vsi so ju, njo in moža, želeli prepričati, da bo življenje za Srečka najbolje, če bo odraščal v domu za otroke s posebnimi potrebami. Najsi bodo to sorodniki, prijatelji, zdravniki, kdorkoli, Marjetko so ob nenehnem bombandiranju z vprašanji pripeljali do tega, da je zaprla vrata njihovega doma vsem, ki so mislili drugače, kakor ona dva z možem. Srečko se je rodil iz ljubezni, v ljubezni in z ljubeznijo bo odraščal in izpolnil svoje poslanstvo, ki ga je udejanjil s svojim rojstvom. Res, da bo verjetno njegova življenjska doba kratka, vendar neprecenljiva. Marjetka pravi, da jo je Srečko naučil toliko stvari, kot jo ne bi v življenju moglo naučiti tisoče trenerjev, profesorjev, učiteljev, psihologov,… Ni vedno lahko, nasprotno – vendar ve, da če ji življenje ne bi postreglo s to lekcijo, s temi izkušnjami, bi bilo njeno življenje zelo prazno, zelo siromašno in njen vsakdan bi se verjetno vrtel okrog stvari in reči, ki na koncu življenja ne štejejo. Vsak trenutek, ki ga preživi s Srečkom, najsi bo to na potovanju po svetu, nakupovanju, obiskom prireditev, dejavnostmi doma, kjerkoli, je hvaležna najprej za svoje življenje, zato se vsako jutro zahvali, da ima možnost živeti, in za življenje njenega, njunega sina Srečka. Živeti življenje je bistvo tega, kar smo. Življenje je preprosto, edinstveno in samo enkrat ga imamo možnost živeti. Ne zapravimo te možnosti kar tako.
Marjetka je skupaj z možem ustanovila fundacijo za pomoč otrokom s posebnimi težavami in je pri tem zelo uspešna. Vsem mamicam želiva ob tej zgodbi sporočiti, naj sprejmejo otroka takšnega, kakršen je, kajti le tako se lahko naučimo nečesa novega in rastemo skupaj z njim, ob njem, v vsem, kar otrok je. Če ni dober v matematiki, če ni dober v športu, če ni…., je izvrsten v nečem drugem. Samo sprejmite ga, poslušajte ga, ne silite ga v ničemer, pustite mu veliko svobode in mu dajajte ljubezen, ljubezen in še enkrat ljubezen. Vsak si jo zasluži, še najbolj pa vaš otrok, s spoštovanjem, z občutkom topline, varnosti, zaupanja, cenjenosti, bo lahko izpolnil svoje poslanstvo na tem svetu. In svet bo tako lepši, srečnejši, srčnejši.

Marjetka – ni drugih besed kot, ti si mama – CARICA. Hvaležna sem, ker sem lahko v tvoji bližini. Moj poklon vsem mamam – caricam.

Naj življenje da moč vsem, ki to želimo, da bomo zmogli sprejeti vse, kar nam življenje postreže. Moj poklon vsem, ki to zmorete.

S srcem,
Darja Gazvoda
DarSrca