Resnična zgodba

Bil je poseben dan v njenem življenju. Nedelja. Sonce. Bela oblekica. Lepi čeveljčki. Pričakovanje. Veselje. Doživetje. Bila je stara 7 let, ko je tisti dan prejela zakrament prvega svetega obhajila. Tistega dne, se po več kot 40. letih, spominja, kot bi bil včeraj. Marsikaj se je dogajalo v njenih 7 letih življenja, da se je tisti dan odvil tako kot se je. Oče je veliko pil, mama se je zlomila. In to ravno na dan, ko je ona stala v beli oblekici, ki se jo je neznansko veselila že nekaj mesecev prej, ko je stala pred cerkvijo, da se bo fotografirala z domačimi, a bolj kot jih je iskala z njenimi čudovitimi zelenimi očmi, vse tesneje ji je bilo pri srcu. Kar naenkrat pa neko vpitje, neko vreščanje ženske in glas se ji je zdel podoben glasu njene mame. Radovedno, a plaho, s krčem v srcu, ali je to res njena mama, jo je v trenutku zagrabila tuja roka in neznanka ji je povedala, da so morali mamo odpeljati v bolnišnico. Eno samo vprašanje je rojilo Sončici po glavi: »Zakaj?« in kmalu zatem še: »Kam?« Ni dobila odgovora, samo vprašanje: »Kje je tvoj mlajši bratec?« Ko so ga našli, jima je gospa, ki jo je trdo držala za roko, povedala, da gresta z njimi. Z njimi kupiti čokolado. In so ju kupili. S čokolado – razlaga danes uspešna ženska. Bili so to ljudje iz Centra za socialno delo. Ko so res kupili čokolado, so jima razložili, da gresta samo malo v bolnišnico. Nista bila dolgo tam, ko ju je prišla iskat ženska z dolgimi lasmi. Razlagala jima je, kako je ona »fejst«. Da ima doma muce in kužke. Sončica si je mislila: »O, super! Greva z bratcem malo na potovanje.« Tudi doma so imeli kmetijo, tudi živali, predvsem pa so bili tam mama in oče ter stara mama in stari ata. Do takrat je bil to njun dom. Ni bilo vedno lepo, nasprotno, velikokrat je bilo zelo hudo, ni bilo razkošno, ni bilo polno igrač, a imelo je nekaj. Nekaj, kar se ne da kupiti, zgraditi, narediti,…

Tako sta z bratom pristala pri povsem tujih ljudeh, v tujem okolju, tuji hiši, tuji postelji. Odpeljali so ju v rejništvo v oddaljen kraj, v majhno gričevnato vasico, kjer je bil sprva njen občutek, kot da so odrezani od sveta. Tam je bil svet popolnoma drugačen. Kmalu je prišlo novo šolsko leto. Osnovna šola je bila oddaljena dobre štiri kilometre. Morala se je vsako jutro spustiti v dolino in kar je še huje, morala je priti nazaj v hrib. Velikokrat je hodila sama, po ozki stezici, med gozdovi, med lisicami, srnami, divjadjo. Vsak dan je bilo težje, najtežje pa ob dnevih, ko je morala k verouku in je padla noč, ko se je vračala domov. To jo je močno zaznamovalo. Spominja se dneva, ko je prišla domov, vsa je trepetala od strahu pred temo, pred škripanjem vej, tuljenjem še sama ne ve koga, in je komajda spregovorila rejnici: »Prosim, pridite me jutri iskat vsaj na pol poti. Jaz bom strepetala.« Odgovor je bil: »Ne, ne bom. Se boš že navadila.« Čez petindvajset let je bila stara, ko se je s pomočjo moža osvobodila strahu pred temo.

S solzami v očeh pove, da se je v rejništvu počutila kot služkinja. Morala je skrbeti za živali, pospravljati, čistiti, nanositi vode iz bližnjega studenca in pri sedmih letih prati perilo. To nazorno dokazuje tudi slednje. Rejnica je odšla na govorilne ure in pozno zvečer, ko se je vrnil njen mož z dela, mimogrede moža je Sončica videla samo ponoči, mu je povedala: »Učiteljica je rekla, da Sončica sploh ni otrok. Ne zna se smejati, niti igrati.« Res je, takrat Sončica ni bila otrok, morala je čez noč odrasti. V glavi pa se ji je kar naprej vrtelo vprašanje: »Zakaj sem tukaj? Kaj sem storila, da me starši ne marajo?« Ko je tako pred kratkim srečala sošolko, je njun pogovor tekel o običajnih stvareh, kar naenkrat pa Sončica zagleda sošolko vso objokano. »Kaj pa je Stanka, da jočeš? Ali sem kaj narobe rekla?« Stanka je skoraj ihtela, Sončica pa ni vedela, kaj naj stori. Končno, s tresočim glasom in solzami, ki so lile, ne tekle, Stanka pove: »Spomnila sem se tebe, kako si vsak dan v šoli jokala, jokala in spraševala, kaj si storila, da te starši, niti stari starši ne marajo?«

Spominja se dne, ko je pred šolo zagledala očeta. Enkrat in edinkrat ju je prišel obiskat. V glavici jo je prešinilo: »Kam naj zdaj grem? Z očetom, ali v kombi, ki jo bi odpeljal dva kilometra bliže domu?« Postala je, gledala očeta in si rekla: »Jaz grem z očijem. Ker on je moj oči. Naj me odpelje, kamor na svetu hoče. Moj oče je. On me ima rad, pa ni važno, čeprav vsi o njem govorijo grdo. Pa kar naj.« Stopila je do njega, oče jo skoraj ni prepoznal in skupaj sta se usedla v kombi ter se odpeljala proti rejniškemu domu. Oče je kmalu odšel, ona in brat sta ostala.

Kako neverjetno je, ko si otrok do potankosti zapomni določene dogodke. Sončica spregovori o soboti, 1.aprilu, ko je rejnica prišla v sobo ob pol sedmih zjutraj, zbudila otroka in jima rekla: »Soseda vaju čaka z zajtrkom. Spekla je potico.« Skoraj naga, lačna, saj za jesti tukaj nikoli ni bilo veliko, včasih celo nič, sta stekla k sosedovim. Sosed in soseda sta debelo pogledala, kaj otroka počneta tako zgodaj pri njiju. O potici pa seveda ne duha ne sluha, saj je bil to prvi april…

Ko se Sončica tako danes ozre nazaj, se sprašuje, kako je vse to mogoče. Spominja se meseca, mesec dni, ko je rejnica morala ostati v bolnišnici, ona in brat pa sta bila tako rekoč prepuščena sama sebi. Včasih jima je prinesla kaj za jesti sosedova teta. Kako sta preživela tisti mesec, še sama ne ve. Ve pa, da ni bilo nikogar na pomoč. Nikogar iz Centra za socialno delo.

Marsikaj se je dogajalo, zgodba bi lahko posegla v roman. Leto dni rejniškega življenja, ki pa se je Sončici zdelo tako dolgo kot petdeset let. Končno se je posvetila lučka sredi teme njenega življenja in bratovega, ki mu je bilo verjetno še huje, saj je bil za razliko od nje še večkrat tepen, doda. Prišla je mami, vsa vesela odprla vrata rejniškega doma: »Otroka moja. Sedaj se pa zrihtajta, gremo domov.« V Sončici pa se je trgalo srce, na eni strani mama, na drugi strani že otopeli možgani. »Ne mami, nikamor ne morem. Veš, koliko imajo tukaj živali. Vse bodo pomrle, če mene ne bo.« Tako je mama do treh zjutraj čakala rejničinega moža, da je prišel in po kar hudem prepiru končala: »Kdo je koga nosil pod srcem?« Z dokumentom, da gredo na počitnice, za katerega se je mama borila tri mesece z ustanovami, so odšli. Odšli k starim staršem za leto dni, potem pa je psihično bolna mama, ki ji je oče izpogajal, da je izgubila službo, končno dobila bitko za otroka in še bitko za invalidsko penzijo, najela stanovanje in sama preživljala otroka, vse dokler nista prišla do kruha. Oče je pustil službo, da ne bi rabil plačevati preživnine.

Kaj vse se lahko zgodi v enem letu. Sončica je vikala vse po vrsti. Tudi mamo. Z bratom si nista upala odrezati niti kosa kruha v domači kuhinji. Spominja se, kako je stari mami razložila: »Stara mama, če ti ni dovoljeno, ne smeš vzeti.« V letu rejništva je bil Sončičin šolski uspeh dober, vsa naslednja šolska leta pa odličen. »Ker je strah počasi izginjal, ker se nisem več toliko bala.« doda ob mojem vprašanju, kako si to danes razlaga.

Nihče nima pojma, kaj se dogaja v mali glavici. Kako to človeka zaznamuje. Za vse življenje. Danes zelo uspešna ženska, ki je dolgo časa zbirala pogum in ga po 35 letih tudi zbrala ter se odšla prepričat o dogodkih tega leta na kraj dogajanja, v rejniško hišo. Rejnica je ni prepoznala in ko jo je vprašala, ali ji ime Sončica kaj pomeni, ji je odgovorila, da ne. Poiskala je še njenega moža, ki jo je za razliko takoj prepoznal. Tekle so mu solze in jo vprašal, ali se je izgubila. »Nisem.«

Rana se zaceli, z leti, vendar v srčici ostaja rez, rez, ki boli, ki poraja nešteto vprašanj, nešteto vrnitev v preteklost in še kako zaznamuje njeno sedanjost. Njeno samozavest. Njeno samospoštovanje. Njeno zaupanje. Njeno spopadanje z življenjem. Ni ji dalo miru, vse do nekaj mesecev nazaj, ko je zopet zbrala pogum, enkrat prej ni zmogla, odšla na Center za socialno delo in zahtevala, da ji pokažejo dokument, s katerim sta bila z bratom poslana v rejništvo. Prejela je zahtevani dokument na vpogled. Doživela je šok. Stavek, da sta starša prepričana, da se njuna otroka da v rejništvo, je tako močno izstopal. Izstopal, ker je bil na dokument zagotovo napisan kasneje, kot sta ga starša podpisala. Medtem ko je gledala dokument in zbirala moči, da je končno našla odgovor na vprašanje – zakaj, kako je mama to dopustila, ji je svetovalka zagotavljala, po toliko letih, da je bilo to, kar se ji je zgodilo, fajn, ker da se tako prekine vzorec. Da se vzorec ne ponavlja. »Ali in kdo pa je preveril vzorec gospe rejnice?!« je bilo neizrečeno vprašanje. S solzami v očeh, a z novim spoznanjem, z nekim ponosom in toploto pri srcu, ker je dobila dokaz, da je bilo posredi tistega ključnega dogodka nekaj, o čemer noče niti razmišljati, je odšla prižgat svečko na peto obletnico mamine smrti…

Sončica je v letu dni rejništva hrepenela le po ljubezni, tisti pristni ljubezni, ko je včasih dovolj samo bližina toplih oči, nežnih rok, nasmeha na obrazu ali nekaj čarobnih besed. S to zgodbo želi gospa Sončica pomagati otrokoma, ki sta bila brez besed odvzeta starima staršema. Otrokom, odraslim osebam, ki so doživljale podobne zgodbe. Predvsem pa obe želiva sporočiti, naj otroci občutijo ljubezen. Kajti vsi v svojem srcu hrepenimo po njej in vsi si jo zaslužimo. Udejanjimo jo z dejanji. Sporočimo to ljudem, ki si to zaslužijo.

V otroštvu gospa Sončica ni bila otrok, je pa danes. Vedno nasmejana, vedno dobre volje, s svojo pozitivno energijo osrečuje ljudi, ki ji prihajamo naproti. Neizmerno sem počaščena, da mi je zaupala svojo zgodbo in da jo tako lahko delim z vami. Za lepši danes. Za lepši jutri.

S spoštovanjem, z ljubeznijo, s srcem.

Darja Gazvoda
DarSrca